Kapa polo Red Črnega Panterja – Karantanski panter na ščitu, borbeni

Kapa polo “Red Črnega Panterja”– Karantanski panter na ščitu, borbeni, vezeni

Grb je simbol članov Reda črnega panterja.

V SVOJEM ČASU JE BILA VELIKA KARANTANIJA VELESILA!

Karantanija. Korotan, Karinthia, Karentanum, Quarantanis, Carantanorum, Karantanija, so različna poimeno­vanja za isto deželo na vzhodnem obrobju Alp, ki so jo od nekdaj poseljevali Slovenci. Brez števila popolnoma slovenskih krajevnih imen širom Evrope navaja k sklepu, da smo Slo­venci s temi kraji in imeni tesno povezani. Poljaki so, naveličani vztrajnega zanikovanja in sramotnega barantanja z njihovo deželo, presekali gordijski vozel in glasno povedali resnico, ki jo poznamo tudi Slovenci: Prvobitni prebivalci Evrope so bili Sloveni in korenine moramo iskati v prazgodovinskem ljudstvu, imenovanem Vendi ali Veneti ali Vinedi in Sloventi. Tako poljska znanstvena in šolska doktrina in mi, Slovenci, če že nočemo priznati, pa vseeno dobro čutimo, da je tako. To pomeni, da arheološke najdbe, tradicija in kultura razodevajo to resnico. Še bolj pa vznemirja strastno nasprotovanje “sovražnikov panterja”, ki so “hlapci laži”, da se poslužujejo argumenta moči, ker argumentov dejstev in resnice nimajo! Enostavno Karantanija in njeni simboli so za nekatere še vedno strah in trepet! In prav je tako! Saj gre za narod, ki je med najstarejšimi v Evropi in ima kulturo – civilizacijsko moč, kot malo iz med njih.

Ime Karantanija utegne biti povzeto po različnih tujih oblikah imena slovenskega Korotana ali Go­rostana, Koroške. Že omenjeno češko in slovaško poimenovanje naše sosede, današnje Avstrije, kaže na to, pri čemer je bistveno, da je bila dokazano poseljena od začetka s Slovenci, pa naj si sodobni domači hlapci tujih interesov, opremljeni z znanstvenimi gloriolami, izmišljujejo še take in drugačne alpske Slovane. Smešno in pomilovanja vredno.

V zapisih Pavla Diakona je v zvezi s slovensko državo, kasneje imenovano Karantanija ali Sklavi­nija, omenjena letnica 595. Torej je najkasneje takrat slovenska država že obstajala, saj je Diakon upo­rabljal ime “Provincia”, kakor je poimenoval tudi svoje, langobardsko kraljestvo. Obsegala je ozemlje med Donavo na severu, današnjo Madžarsko na vzhodu, porečjem Kolpe na jugu in današnjo deželo Salzburg na zahodu. Potem, ko je bila Karantanija v letih 623-658 vključena v Samovo kraljestvo (Samo je stoloval v Karantaniji!), so ji v osmem stoletju vladali slovenski knezi, med njimi Borut (740), Gorazd (750), Hotimir (752, začetek pokrist­janjevanja), Valhun (770), kasneje pa še Pribislav, Semika, Stojmir, Etgar. V devetem stoletju se je pričela delitev Karantanije na vojaška območja ­krajine, marke, ki so jim gospodovali od Frankov postavljeni mejni grofje. Ugotavljamo lahko neko sličnost današnji Evropski uniji in Natu. Vsekakor je tedaj Karantanija vstopila v “Združeno Evropo” Karla Velikega, ki ga je papež Leon III. na božič leta 800 v Rimu kronal za rimskega cesarja. To je začetek Svetega Rimskega cesarstva (Imperium Cristianum).

Sodobna šolska teorija uči, da so potem Karan­tanci sodelovali v uporu slavonskega kneza Ljudevita proti tej združeni Evropi, nakar naj bi Franki kaznovali Slovence tako, da so jim vzeli domače kneze in plemstvo ter kneževino spremenili v navadno frankovsko grofijo. Ničesar temu podob­nega ne najdemo v zgodovinskih dokumentih. Še več, “Conversio” sicer imenuje kneze Helmvina, Albgarja in Paba Bavarce, toda hkrati jih “Excerp­tum de Karentanis” naslavlja “duces Carentano­rum”, kar pove, da so bili ti knezi po materi – in tako po karantanskem pravu – Slovenci, bavarsko pravo pa je priznavalo nasledstvo le po očetu. Zato je to nasprotje le navidezno in obenem pojasnjuje še druge posebnosti dogajanja v tistih časih.

Po smrti Karla Velikega (814) je vojvodina Ka­rantanija postala – danes bi rekli konstitutivni – del Vzhodnofrankovskega kraljestva (Francia Orien­talis, 828, pridružitveni sporazum uradno potrjen 843). Vojaško je bilo njeno ozemlje podrejeno po­veljstvu Vzhodne krajine, ki je obsegala tudi Pano­nijo in Slavonijo. V devetem stoletju je bil najslav­nejši karantanski vladar Arnulf Koroški, ki je postal tudi Rimski cesar. Bil je karantanskega porekla, kakor tudi njegovi nasledniki Luitpoldinci s svojo bavarsko in karantansko vejo.

Kralj Oton I. Veliki je leta 952 ustanovil Veliko vojvodino Karantanijo, ki je obsegala vojvodino Koroško in krajine, ki so pozneje tudi postale vojvodine: Furlanija 1077, Verona in Štajerska 1180, Kranjska 1364. Njegov brat Henrik Bavarski je bil po karantanskem pravu (slavica lex) kot Ka­rantanec upravičen do vojvodstva.

Za Otoni so bili vojvode iz družine Salijcev. Iz te dinastije je bilo več cesarjev, kraljev in papežev, zato je bila tisti čas Karantanija v samem središču dogajanja v Srednji Evropi.

Do leta 1282, ko je Rudolf Habsburški kot Rim­ski cesar pridobil za svojo rodovino karantanske dežele, so se na oblasti zvrstili Otokarji, Baben­beržani, Andechs-Meranci in drugi. Tisti čas se je v upravnih zadevah v deželi vse bolj uveljavljal nemški jezik, kar pa ni povezano z nekakšno “germanizacijo” marveč z vplivom fevdalnega sistema v skupnem kraljestvu, ki je imelo jedro na nemškem ozemlju. Tudi nemška imena med pripadniki karantanskega plemstva ne pričajo o njihovem nemškem poreklu, temveč so zgolj znamenje novih časov. Dajali so jim jih njihovi bavarski krstni botri. Udomačila so se podobno, kot krščansko judovska krstna imena in nihče ni videl v njih znamenja kakšnega nemškega jarma.

S Habsburžani je Karantanija dokončno ponik­nila v njihovih “dednih deželah”, državno pravno pa je obstajala še naprej in je bila do konca habs­burške vladavine tudi temelj njene legitimitete.

Če na kratko premislimo dogajanje v zvezi s Slovenci v zadnjem stoletju drugega tisočletja – propad Avstrije, slovenski Narodni odbor in Vlada, država Slovencev, Hrvatov in Srbov, kraljevina SHS, kara­džordževičevska Jugoslavija, federativna Jugoslavija in ustavno opredeljena država Republika Slovenija v njej, ter končno suverena država Republika Slove­nija od leta 1991 naprej, potem je mogoče brez posebnega napora skleniti, da je Republika Slovenija tudi formalnopravno naslednica davne Karantanije. Pri iskanju teh argumentov naj si brusijo orodje strokovnjaki, ki jih plačujejo slovenski davkopla­čevalci, ne pa da slepo-vdano kokodakajo, kakor jim dirigirajo tujci.*

Grb države Karantanije

Vseh Slovencev simbol –  V vsako Slovensko hišo!

Praded je bil. Oče je bil. Jaz sem ponosen Slovenec – Karantanec!

Meni pripada vsa Slovenska zgodovina!

Dr. Jožko Šavli

V svetu na splošno prevladuje prepricanje, da je bila prva slovanska država Velika Moravska, ustanovljena okoli leta 830. Toda že Pavel Diakon, znameniti zgodovinar Langobardov, navaja, da je leta 595 bavarski vojvoda Tassilo vdrl v deželo Slovencev in se z bogatim plenom vrnil domov… Qui mox cum exercitu in Sclaborum provinciam introiens… (cf. Historia Langobardorum IV, c. 7). Ker so Langobardi tudi svoje kraljestvo v Italiji nazivali takrat “provincia”, je bila potemtakem omenjena dežela v Vzhodnih Alpah samostojna država, na ravni kraljestva.

V Vzhodnih Alpah je že v obdobju pred Rimljani obstajalo kraljestvo, ki ga rimski pisci imenujejo regnum Noricum (Norik). Leta 16 pr. Kr. se je Norik prostovoljno vkljucil v Rimsko cesarstvo. Zaradi tega je ohranil svoje domače pravo – ius gentium, to je notranjo samoupravo in lastno družbeno organizacijo. Za razliko od Norika, tisti narodi, ki so jih Rimljani premagali po daljših bojih, niso v njihovem cesarstvu imeli nikakih pravic, in so bili zgolj brezpravni tujci (peregrini dedititii).

V rimskem obdobju se je tudi v Noriku razširila antična simbolika, sprva poganska in zatem krščanska. V tej simboliki ima svojo vlogo panter, ki je bil prvenstveno krščanski lik. Stare antične zgodbe o njem, in drugih naravnih in mitoloških živalih, je grški pisec Fiziolog iz Aleksandrije (2. stol. po Kr.) priredil kot prispodobe k Evangeliju.

V zgodbah Fiziologa se Panter kot kršcanski simbol predstavlja v naslednji zgodbi: Vsem živalim je prijatelj, razen zmaju (lik hudica). Potem, ko se je bil najedel, spi v svoji votlini tri dni (kakor Kristus v grobu). Tretji dan vstane, zarjove s silnim glasom, da ga slišijo vse živali, in spusti iz svojega žrela neznansko sladak vonj (sladka beseda Evangelija). Temu vonju se živali ne morejo upreti, in mu sledijo, tako da jih panter ujame. (cf. Physiologus, Naturkunde in frühchristlicher Deutung, Union Verlag, Berlin 1981, str. 34).

V prvih stoletjih kršcanstva in še tja v obdobje romanike je panter na ta nacin predstal prispodoba Kristusovega vstajenja. Na območju nekdanjega rimskega Norika so nam je ohranile njegove upodobitve na vec krajih: Gospa Sveta (Maria Saal) in Krka (Gurk) na Koroškem, na Štajerskem pa Kalsdorf, Seggau, Gradec (Graz), Ptuj, nadalje Savaria (Sombathely) v Panoniji in še kje.

Po propadu Rimskega cesarstva leta 476 so Vzhodne Alpe pripadle kraljestvu Ostrogotov v Italiji, in potem za krajši cas Frankom. Leta 568 vderejo v Italijo Langobardi, in tam vstanovijo svoje kraljestvo. To kraljestvo pa ne obsega vec Vzhodnih Alp, in tu se tedaj pojavi samostojna država Slovencev (provincia Sclaborum), kasneje imenovana v virih Sclauinia ali Carantania.

Okoli leta 750 dalje se v tej državi zacne pokristjanjenje.Vodijo ga predvsem irski redovniki, ki prihajajo iz bavarske škofije Salzburg, kjer je za škofa irski redovnik sv. Virgil. Vodja irskih redovnikov misijonarjev je sv. Modest, pokrajinski škof, ki leta 753 zgradi ali obnovi cerkev Gospe Svete (nemško Maria Saal)… ecclesia Sanctam Maria in Solio. Ta cerkev je stolnica Karantanije, zgrajena na gricu, severno od mesta Celovec (Klagenfurt) na Koroškem (danes Avstrija). Poslopje cerkve ni več prvotno. Toda nad njegovim glavnim vhodom se je vse do danes ohranil rimski kamen (2. stol.). Na njem sta vklesana sta dva panterja, z rogom izobilja (cornucopia) v prednjih šapah; na sredi med njima je vaza (kantharos), iz katere rase trta; na njej so ptice (duše), ki zobljejo grozdje. Iz položaja, ki ga ima kamen s panterjema nad glavnim vhodom v stolnico Karantanije, je mogoce sklepati, da je panterjev lik postal simbol zgodnje, pokristjanjene slovenske države.

Lik panterja je dokaj pogost na najdbah karantanske Köttlach kulture (8. – 11. stol.). Panter je upodobljen v napadalni drži, stiliziran. Pogosto ima tudi pege, kot leopard. Kadar njegova drža ni izrazito napadalna, ga arheologi pogosto zamenjajo in označujejo kot Agnus Dei. Vendar je ta jasno prepoznaven po svojem svetniškem siju, katerega panter nikoli nima. Kasneje sta v heraldiki leopard in panter dve samostojni figuri. (slika 2).

V takšni, napadalni drži je imela panterja za svoj bojni znak tudi Velika Karantanija (952 – 1180). Slikovna pričevanja o tem nam sicer manjkajo, toda iz poznejših grbov lahko na to dokaj zanesljivo sklepamo. Ta velika vojvodina z mnogimi krajinami se je raztezala od ceške na severu pa do Verone v Italiji. V Veronski krajini, ki je obsegala današnjo deželo Benecijo (Veneto), se je lik panterja ohranil v grbih nekaterih rodbin še v poznejših stoletjih. V tamkajšnji heraldiki je poznan pod imenom la dolce (sladka), po zgodbi o njegovem sladkem vonju.

V Karantaniji je bil panter kot bojni znak sprva še v plastični obliki, in so ga nosili na drogu. Obenem pa lahko sklepamo, da se je njegov lik nahajal tudi na praporu, kateremu so rekli bandera. V karantanski vojski, zato da njegove, dokaj zahtevne podobe niso prerisavali na prapore po poveljstvih, so razvili naslednji sistem praporov oziroma bander: 1. vojvoda (črni panter na belem polju), 2. vojvodov gradnik (črni škarnik na belem), 3. vzhodni poveljnik (ena črna proga na belem), 4. severni poveljnik (dve črni progi na belem), 5. zahodni poveljnik (tri črne proge na belem); 6. krajnik oziroma mejni grof (polovično črno-belo polje), 7. knez ali grof (četverno črno-belo polje). – Takšen sistem znakov je mogoče razbrati iz poznejših karantanskih grbov. (Slika).

Obdobje heraldike velja nekako od leta 1150 naprej. Prav na njegovem začetku, in sicer leta 1160, se panter prvič pojavi tudi na pećatu, čigar imetnik je Otokar III., mejni grof v Karantanski krajini (kasnejša Štajerska). Na svojem pečatu, kot vidimo na listini tri leta kasneje, ga ima tudi vojvoda Herman, ki vlada Koroški (ožja Karantanija). Tudi potem, ko Karantanska krajina postane leta 1180 samostojna vojvodina z imenom Štajerska, obdrži v svojem grbu še vedno panterja. Njegove barve nam prvič opiše znani pesnik trubadur Wolfram von Eschenbach v svojem delu Parzival (ok. 1210): sobolov panter na hermelinovem ščitu. Z besedo “sobol” (sicer znamenito krzno) se v heraldiki označuje črna barva: fr. in angl. sable. Krzno “hermelin” se označuje kot polje s posebnimi znaki, pomeni pa dostojanstvo vladarja (kneza, kralja). Na karantanskem ščitu je krzno zamenjala pozneje srebrna (bela) barva.

Leta 1246 je prišlo med vojvodino Štajersko in Koroško do spora glede pripadnosti črnega panterja. Obe vojvodini sta imeli namreč isti grb. Na kraljevemu dvoru so odločili, da črni panter pripada Koroški kot starejši vojvodini. Tedaj je Štajerska vzela na svoj ščit belega panterja na zelenem polju, katerega je ohranila do danes. Vendar pa se črni panter na Koroškem ni obdržal več dolgo. Leta 1269 je izumrla karantanska dinastija. Nato je karantanske dežele prevzel najprej ceški kralj Otokar II. in z njimi drugi koroški grb, ki ga je od leta 1237 princ Ulrik III., sin vojvode Bernarda. Toda, ko je leta 1265 nasledil očeta, si je tudi on privzel panterja.

Nov grb Koroške (Karantanije), torej drugi po vrsti, je potem obveljal in se ohranil do danes. Ta grb ima na ščitu v prvi polovici tri črne leopardizirane leve na rumenem, ki izhajajo iz ščita Švabske, v drugi pa bel prečnik na rdečem. Druga polovica ni grb Avstrije, temveč znamenje pripadnosti, lastnine. (Še danes nam je poznana kot prometni znak v pomenu “Nimaš vstopa”, prvotno še v pomenu: “Nimaš vstopa na zasebno lastnino”).

Prva polovica novega grba oziroma ščita, na katerem so trije črni levi na rumenem (grb Švabske) ima izreden pomen. To je spomin na princeso Beatrix Švabsko († 1025), ki je bila kot soproga njenega začetnika, vojvode Adalberona Eppenstein († 1039), mati Karantanske dinastije. Njena mati Gerberga Švabska († 1000) je bila hči Konrada, vojvode Burgundije († 993) in ta je bil sin Ludvika IV., kralja Francije († 993), iz rodu Zahodnih Karolingov. Karolinško nasledstvo, tudi po materini strani, pa je še kako stoletje potem predstavljalo v vsej Evropi izreden prestiž.

S tem nasledstvom se je nedvomno ponašala tudi Karantanska dinastija. Njena prva hiša (Eppenstein) je prenehala z vojvodom Henrikom III. († 1022). Njegov naslednik Henrik IV., zacetnik druge hiše (Spanheim), je bil nečak poprejšnjega vojvode, sin njegove sestre Hedvike in grofa Engelberta Spanheim.

Nasledstvo v ženski liniji je omogočilo karantansko slovensko pravo, imenovano institutio Sclavenica (ali Slavica lex). Takega nasledstva pravo germanskih ljudstev ni dovoljevalo. Germansko nasledstvo je obstajalo le v moški liniji. Ker upošteva avstrijsko (koroško) in nemško grboslovje za Koroško (Karantanijo) le nasledstvo po nemškem pravu, si njegovi izvedenci vse do danes niso znali razložiti, odkod omenjeni švabski levi v grbu Koroške.

*Vir: dr. Šavli: Velika vojvodina Karantanija