Zastava slovenska - navijaška univerzalna; 90 x 145 cm "v novoletni razprodaji" - Domoljubna spletna trgovina

Zastava slovenska – navijaška univerzalna; 90 x 145 cm “v novoletni razprodaji”

10,00 

Na zalogi
Kratek opis:

Zastava je tiskana na umetno svilo, univerzalna, navijaška; dim.: 90 x 145 cm

Opis

Virtualni ogled Predsedniške palače si lahko ogledate: TUKAJ!

Zastava slovenska velika, univerzalna zastava, tudi navijaška (90 x 145 cm z žepkom + trakec) je v IZJEMNI AKCIJA v času državnih praznikov RS.

Identično Evropsko zastavo naročite: TUKAJ!

Zgodovina Slovencev kot naroda je kajpak bistveno daljša od zgodovine naše samostojne države, Republike Slovenije.

Na območju, kjer leži naša država, se ta zgodovina po prepričanju večine strokovnjakov začenja ob veliki selitvi Slovanov z evropskega vzhoda in s prvo znano državno tvorbo Slovencev, imenovano Karantanija, sredi 7. stoletja nastale plemenske zaveze pod vodstvom kralja Sama, ki je obstajala skorajda 300 let. Vsekakor pa tega začetka ni mogoče enostavno ločiti od ljudstev, ki so območje naseljevala in njegovo kulturno dediščino območja ustvarjala že prej: Ilirov iz zgodnje železne dobe, Keltov, ki so v 3. stoletju osnovali kraljevino Noricum, kasneje rimsko provinco, ter  zlasti ne od rimskega imperija, ki je  zapustil bogato kulturno dediščino zlasti v prvih mestih, ki so se pojavila na tem območju. Ta bogata mešanica preteklega in novega se je dolgo preurejala v novo, samosvojo narodno skupnost, ki je dozorela  predvsem z izdajo prvih knjig in oblikovanjem prvih zametkov narodnega programa v 16. stoletju. Zgodovina je tukaj v svojem časovnem toku ustvarila nekaj simbolnih točk, iz katerih močno črpa naš zgodovinski spomin. Karantanski grb in karantansko pokrivalo, knežji  kamen z Gosposvetskega polja, brižinski spomeniki, grbe slovenskih dežel, zlasti dežele Kranjske, mogočna dinastija celjskih grofov, lipov list,  najvišja gora naše dežele Triglav in slovenska tribarvna narodna zastava so izviri, iz katerih se je poskušalo izhajati tudi pri iskanju najustreznejših rešitev za uradne državne simbole, kakršni so grb, zastava in himna Republike Slovenije.

Zastava

Opis zastave
Osnova za zastavo Republike  Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava, ki so ji dodali državni grb. Razmerje med širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem redu od zgoraj navzdol takole: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora zastave. Središčna točka grba na zastavi  se pokriva s točko 1/4 dolžine zastave in točko stika bele in modre barve. Grb sega z gornjo polovico grba, na kateri so zvezde, v belo polje, z drugo polovico pa v modro polje. Višina grba je 1/3 širine zastave oz. je enaka širini ene od treh barv zastave..

Zgodovina zastav
Slovenska narodna zastava – belo- modro- rdeča tribarvnica – se je uveljavila leta 1848, v času “narodnega preporoda”, ko so Slovenci določili slovenske barve na podlagi barv iz grba dežele Kranjske in jih predlagali v potrditev tedanji avstrijski administraciji. Ministrstvo notranjih zadev na Dunaju je 23. septembra 1848 kranjske deželne barve, ki jih je že leta 1836 določil cesar Ferdinand,  potrdilo. Tako je belo-modro-rdeča zastava postala slovenska narodna zastava. Prvi so jo razvili spomladi, v marcu  1848. leta v času revolucionarnega vrenja slovenski študentje na Dunaju, v Ljubljani pa je prvič zavihrala 7. aprila 1848. leta na stavbi gostilne Zlata riba na Wolfovi ulici. Zastave v belo-modro-rdeči barvni kombinaciji (prvotno je imel kranjski grb iz leta 1463 namesto bele barve zlato barvo) so takrat spontano osvojile srca Slovencev in zavihrale po vsej deželi. Po januarski diktaturi v Kraljevini Jugoslaviji leta 1929 je bila narodna zastava prepovedana, po II. svetovni vojni pa je bila osnova za republiško zastavo v okviru tedanje Jugoslavije, kombinirana z rdečo zvezdo.

Slovensko državno zastavo je 24. junija 1991 določila takratna slovenska skupščina, predhodica današnjega Državnega zbora, s sprejetjem amandmaja C (100) k ustavi iz leta 1974 ter z njo v času tik pred slovensko osamosvojitvijo nadomestila staro republiško zastavo. Tako je Slovenija v novo obdobje vstopila tudi z novimi simboli (grb, zastava,  himna).

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, ki je bil sprejet leta 1994, določa in ureja ravnanje z obema zastavam, z zastavo Republike Slovenije in z slovensko narodno zastavo. Obe se lahko uporabljata istočasno. Prva predstavlja državo Slovenijo,  druga pa okrog 2,5 milijona Slovencev, živečih  po vsem svetu,.

Uporaba zastav
uporabe državne zastave in določa, da je  stalno izobešena:
– na poslopjih, v katerih je sedež predsednika republike, sedež državnega zbora, sedež državnega sveta in sedež vlade;
– na območju mejnih prehodov;
– na poslopju predstavništva Republike Slovenije v tujini in na prevoznih sredstvih, ki jih vodja predstavništva uporablja pri opravljanju uradne dolžnosti, v skladu z mednarodnimi predpisi in običaji države, v kateri je predstavništvo, oziroma v skladu s pravili in prakso mednarodne organizacije, pri kateri je predstavništvo;
– na ladjah in na drugih plovilih; z zastavo so označena tudi letala in druga javna prevozna sredstva, ob pogojih in na način, ki jih določajo predpisi.

Zastava se izobesi ob praznikih Republike Slovenije, in sicer:
– na dan 8. februarja, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik,
– na dan 27. aprila, dan upora proti okupatorju,
– na dan 1. in 2. maja, praznik dela,
– na dan 25. junija, dan državnosti,
– na dan 26. decembra, dan samostojnosti in enotnosti,
na poslopjih, v katerih so uradni prostori državnih organov, organov lokalnih skupnosti, lahko pa tudi na drugih javnih objektih, na stanovanjskih hišah ter na drugih primernih krajih; zastava je izobešena ves čas praznikov. Seveda se zastava izobesi tudi ob drugih protokolarnih dogodkih.  Zastava je lahko stalno  izobešena tudi za označevanje poslopij, v katerih so sedeži ministrstev ali drugih državnih organov in organov lokalne skupnosti.

Grb

Opis  grba
Grb Republike Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde.  Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb je oblikovan po določenem geometrijskem in barvnem pravilu.

Po levi in desni strani ima grb rdečo obrobo,  tako da se v njem pojavljajo vse tri barve s slovenske tribarvnice. S pomočjo zlate barve treh zvezd je ohranjen tudi spomin na zlato barvo v zgodovinski zastavi dežele Kranjske.

Idejna zasnova grba
Avtor grba je akademski kipar Marko Pogačnik, rojen v Kranju, ki živi v Šempasu pri Novi Gorici. Ta zanimivi umetnik, ki je med drugim prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, grb utemeljuje kot »kozmogram« države Slovenije. Kozmogrami, po prevodu iz grškega jezika »celostni zapisi« kot genski zapis posameznika,  so reliefna oz. likovna znamenja, ki uvajajo v prostor zdravilno energijo; energija, ki jo uvaja kozmogram slovenski grb, torej uvaja energijo, ki podpira slovensko identiteto. Zato avtor grba ideje za nastanek  ni jemal iz zgodovinskih sporočil, simbolov in drugih znamenj, marveč je grb zanj zgolj celostni zapis prostora, v katerem obstaja Slovenija, torej nekakšen njegov odtis.  Grb ima po njem zato natančno določeno shemo, v kateri je kodirana vsebina. V tem smislu sta mu kot osnova vendarle služili dve umetnini, ki sta zanj po svoji naravi podoben »zapis prostora«. Prva je Prešernova pesnitev Krst pri Savici z uvodno sliko, skozi katero se je preko  pesnika strukturiral simbolni prostor Slovenije: Triglav nad gladino Bohinjskega jezera in z zlato svetlobo nad goro, ter Plečnikov steber Device Marije, ki danes stoji pred župnijsko cerkvijo na Bledu, kjer se lik novega slovenskega grba prvič pojavlja na Marijinem plašču s Triglavom in šesterokrako zvezdo nad njim.

Pogačnik temu osnovnemu orisu slovenskega prostora dodaja še nekatere elemente. Osnovni sistem predstavljajo tri glavne osi, ki vse tečejo od Triglava: os celosti v smeri Istre, kreativna os v smeri Ljubljane do belokranjske Kolpe oz. vasi Rosalnice, os preobrazbe čez Slovenj Gradec preko Murske Sobote do meje z Madžarsko. Te osi ustvarjajo tri med seboj prepletene trikotnike. V  grbu so hkrati zajeti vsi antični elementi prostora: element zraka (modro nebo), element ognja (zlate zvezde), element vode (valovje) in element zemlje (gora). Vsi našteti elementi skupaj z drugimi prinašajo dve temeljni poročili. Prvo je: »Slovenija je dežela, kjer sta nebo in zemlja med seboj povezana in uravnotežena«, drugo pa: »Moški in ženski pol bivanja sta med seboj polarizirana in uravnotežena. Tako nastaja med njima ustvarjalna napetost, ki v deželi spodbuja razvoj in preobrazbo.« Likovno se trikotniki iztečejo v podobo, ki jo lahko identificiramo kot Triglav, ter v zvezde, ki jih lahko pojmujemo kot zvezde celjskih grofov, kar je za državni simbol, ki potrebuje zgodovinsko ozadje, potrebno. V principu pa gre za energijsko polje zemlje, ki je povezano z energijskim poljem kozmosa, saj brez te povezave dežela ne more živeti.

Ni čisto nerazumljivo, da takšna razlaga umetnikovega koncepta pri oblikovanju grba zlasti med tistimi ljudmi, ki se bodisi strokovno, včasih pa povsem laično ubadajo z vprašanjem državnih simbolov, še zmerom vzbuja jezo pa tudi posmeh. Tem kritikam je skupno predvsem to, da ne priznavajo nobenih  možnosti oblikovanja državnih simbolov zunaj tradicionalnih heraldičnih pravil, ter to, da avtorjeve razlage običajno niso niti prebrali.  Zahteve, da je potrebno državne simbole, še zlasti grb, radikalno spremeniti, v prvih letih samostojne Slovenije zato sploh niso bile redke, vendar postopoma pojenjujejo. Tudi v skladu z avtorjevim načelom, »da se državnega grba ne da razumeti in tudi vzljubiti, če se ne spozna njegovih razsežnosti.«

Geometrijska kompozicija grba
Na osnovi tega je  grb oblikovan kot natančna geometrijska kompozicija, katere temelj predstavljata dva enakokraka trikotnika:  “trikotnik nebes” in  “trikotnik zemlje”. Ta dva trikotnika se z vrhovoma stikata v središču spodnje od zvezd. “Zemeljski” del grba je znotraj polariziran; en pol predstavlja vijuganje obeh valovnic, drug pol pa Triglav, ki je sestavljen iz treh enakokrakih trikotnikov. Ti trije skupaj sestavljajo že omenjeni trikotnik zemlje.

Uporaba grba
Uporabo grba enako kot za zastavo določa Zakon o grbu, zastavi in himni republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, ki je pri določilih pri grbu še konkretnejši, saj ta simbol po svoji naravi  ne dopušča toliko poljubnosti pri svoji rabi kot zastava. To je razumljivo, saj je uporaba grba  vezana predvsem na pečate in dokumente ter uradne oznake  državnih ustanov, s katerimi se navzven predstavlja država.

Scroll To Top
Close

Košarica

Close

Košarica je prazna!

Nadaljuj z nakupovanjem