Zastava – Vojvodina Štajerska, dim. 150 x 75 cm
Vojvodina Štajerska
grb vojvodine Štajerske
GRB ŠTAJERSKE
Štajerski grb je tesno povezan s prvim grbom vojvodine Koroške in skupaj izvirata neposredno iz antičnega simbola noriškega ozemlja in kasnejše Karantanije – panterja. Podobo panterja najdemo vklesano na številnih noriških kamnih, kasneje pa tudi kot motiv nakita ketlaške kulture (8.-11. stoletje).
Leta 970 se prvič omenja posebna krajina ob srednji Muri med Bruckom na severu in Radgono na jugu, nekoliko kasneje pa že srečamo tudi njeno ime Karantanska krajina (marcha Karentana), ki jasno odraža svojo nekdanjo navezanost na vojvodino Koroško oz. Karantanijo. Leta 1012 je bila Karantanska krajina, s postavitvijo mejnega grofa te krajine Adalbera iz Eppensteina za koroškega vojvodo, po prekinitvi ponovno povezana s to vojvodino, vendar je že sredi 11. stoletja mejnogrofovsko oblast v krajini prevzela dinastija Traungaucev (ali Travenskih) oziroma Otokarjev.
Podoba sodobnega štajerskega grba – bel panter na zelenem polju – sega torej v obdobje srede 13. stoletja in se uporablja še danes.
PANTER – KULTURNOZGODOVINSKI IN PRAVNI ASPEKTI
Vir: HEINRICH PURKARTHOFER, POSEBNA IZDAJA HEROLDA, ČETRTLETNIK ZA HERALDIKO, GENEALOGIJO IN SORODNE VEDE, KNJIGA 14, 37. L. 1994, ZVEZEK 5
V začetku 20. stoletja je bil deželni grb Štajerske deležen ene najbolj izčrpnih obravnav, ki so kdaj koli bile posvečene deželnemu grbu. Pri tem je bila figura v grbu, panter mejnega grofa Otokarja III. von Steier, obravnavana kot prastar vojaški znak in predstavljena kot člen niza prednikov grbov s panterjem južnonemškega in zgornjeitalijanskega področja, kar pa je bila nasprotujoča si in preveč smela hipoteza. Kasneje, sredi petdesetih let 20. stoletja, je bil panter štajerskega mejnega grofa zgodovinsko interpretiran kot svobodno izbran osebni znak po knežjem običaju, upodobitev baročnega panterja z večkrat lomljeno telesno osjo v gotskem trikotnem ščitu pa uradna sodobna oblika.
Ko so bili v zahodnoevropskem kulturnem območju grbi v razcvetu, so začeli tudi svetorimski knezi na jugozahodu države v tretji četrtini 12. stoletja uporabljati heroldove like in figure, ki so jih pripenjali na svoje prapore in pribijali ali risali na ščite. Teh znakov, ki so postali grbi, niso uporabljali samo kot razpoznavni znak v bitkah, ampak tudi kot motive na pečatih, ki so bili najpomembnejše sredstvo overitve pravnih listin. Med prvimi knezi Sveto rimskega cesarstva je tudi Otokar III., štajerski mejni grof od 1129 do 1164, vpeljal svoj grb.
Kot drugod, ponujajo tudi pri štajerskih Otokarjih odtisi pečatnikov najzgodnejše in edino slikovno gradivo o njihovih grbih. Grba na obeh odtisih prvih jezdnih pečatov Otokarja III., do katerega je kot mejni grof imel pravico, najverjetneje spadata še v predheraldično obdobje: na odtisu prvega se heraldične figure ne da jasno prepoznati, ker je v zelo slabem stanju; štirilistno figuro na drugem pa lahko interpretiramo kot ščitovo ojačitev ali izboklino. Vendar se iz te ni razvil grb Štajerske.
Vsebino tretjega pečata Otokarja III. pa že lahko, po strogih pravilih heraldike, imenujemo kot grb s heroldovim likom: s kroglami obložena leva lenta na ščitu, ki ima heraldično obrobo obloženo s kroglami; in ga tako tudi obravnavamo. Ta heraldični atribut se pojavi tudi na gonfalonu, tako da tesne povezave med vojaškim praporom in grbom ne moremo spregledati in lahko upravičeno domnevamo, da naj bi šlo za prenos znaka iz prapora v grb. To se pri grbu mejnega grofa glede na njegovo vojaško funkcijo, nabora vojske in poveljstva ob neposredni nevarnosti, zdi celo samoumevno. Kmalu za tem ali celo hkrati si je Otokar III. izbral tudi novo heraldično figuro, ki se je s pečati na listinah pojavila prvič okoli leta 1160 in trčimo ob pogost pojav kolebanja med dvema grboma; menjava grba v rani dobi heraldike.
Mejni grof Otokar III. je novi grb kasneje prenesel na svojega sina Otokarja IV., vendar ni bil edini, ki si je izbral panterja za svojo novo heraldično žival. Grb štajerskih deželnih knezov je v istem obdobju vseboval enak atribut kot grba še dveh drugih uglednih družin vzhodnoalpskega prostora. To so bili grofje von Graisbach, ki so izvirali iz severnobavarskih grofov von Frontenhausen-Lechsgemünd, predvsem iz tega rodu izvirajoč grof Henrik (IV.) von Matrei, ki je očitno postal dedič po svojem stricu Konradu, ki se je že okoli 1160 imenoval von Matrei. Grofje von Lechsgemünd so imeli v posesti tudi slonograški Oberpinzgau. Grof Henrik je, glede na vire iz leta 1190, uporabljal prosto stoječega panterja kot figuro na svojem pečatniku. Na listini iz leta 1197 je ohranjen njegov drugi pečat, ki vsebuje prav tako panterja, pri čemer je figura prvič upodobljena z rogovi. V tej listini je imenoval posrednika, grofa Meinharda (II.) in Engelberta Goriškega kot svoja prijatelja, pred grofom Otonom Ortenburškim, s čimer je izražena sorodstvena povezava, katere natančneje zaradi pomanjkanja virov ne moremo ugotoviti.
Grof Meinhard II, odvetnik oglejskega patriarhata, je med leti 1220 in 1232 pečatil listine, kot deželni sodnik Koroške, z enim od njegovih jezdnih pečatov, na katerem je prav tako grb s panterjem. Tukaj ne moramo izključiti možnosti, da je atribut uporabljal kot dostojanstvenik koroškega kneza, vendar moramo upoštevati tudi sorodstvene povezave z grofom von Lechsgemündom, ki naj bi po smrti Henrika von Matrei, ki je ostal brez otrok, privedla do tega, da je Meinhard II. Goriški sprejel grb s panterjem.
Štájerska, vojvodina Svetega rimskega cesarstva ter pozneje kronska dežela Habsburške monarhije, ki je obstajala do leta 1918.
Zgodovina
Štajerska (št. 12) in druge dežele habsburške monarhije
Vojvodina Štajerska se je izoblikovala postopoma. Njeno jedro je bila Karantanska krajina oz. Karantanska mejna grofija. Leta 1180 je bila povzdignjena v samostojno vojvodino. Razprostirala se je ob srednji Muri in Aniži.
Okoli leta 1000 se je od Koroške ločilo več grofij na porečju zgornje Mure in se pridružilo Karantanski krajini. Leta 1147 se je pridružila tudi Podravska krajina; Štajerska je bila nato leta 1180 povzdignjena v vojvodino. S tem so se tudi formalno prekinile vse dotedanje fevdne povezave z vojvodinama Koroško in Bavarsko.
1254 je Štajerska na severo-zahodu izgubila Travensko krajino (nemško Traungau), ki je postala del kasnejše Gornje Avstrije, kmalu zatem pa na severo-vzhodu tudi grofijo Pitten, ki je postala del kasnejše Spodnje Avstrije.
V 12. in 13. stoletju sta si oblast nad Štajersko nekaj časa izmenjevali Ogrska in Češka, po smrti češkega kralja Otokarja II. pa je vojvodsko mesto vse do leta 1918 prevzela dinastija Habsburžanov. Za časa dednih delitev Habsburžanov v kasnejših stoletjih je bila Štajerska osrednji del Notranje Avstrije, skupaj s preostalimi zgodovinskimi slovenskimi deželami Koroško, Kranjsko in Goriško.
Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 se je južni, slovensko govoreči del vojvodine Štajerske ob vojaškem posredovanju generala Maistra ločil od preostanka dežele in se priključil novoustanovljeni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V novo državo se je tako vključila Spodnja Štajerska, v Avstriji pa sta ostali Srednja in Zgornja Štajerska.
Ime
Ime »Štajerska« je izpeljanka iz imena gradu Steyr (danes v Gornji Avstriji), ki so ga podedovali po grofih Wells-Lambach. Mesto Steyr je bilo v zgodnjem srednjem veku kot del Travenske krajine (Traungau) tesno povezano z vojvodino Štajersko. Na skupno zgodovino Steyra in Štajerske kaže tudi grb mesta, ki je identičen grbu vojvodine : srebrni panter na zelenem polju.
Slovenci na Štajerskem nekoč in danes
Štajerska je bila kot del Karantanije že vsaj od 7. stoletja poseljena s predniki današnjih Slovencev. O razsežnosti zgodnje staro-slovenske poselitve na tem območju pričajo številna krajevna imena slovanskega izvora, ki jih najdemo tudi izven današnjih meja avstrijske zvezne dežele Štajerske, na Gornjem in Spodnjem Avstrijskem, Solnograjskem in Tirolskem.
